Strani

ponedeljek, 15. januar 2018

Do morja in nazaj


Sobota, 13. januar 2018
Bilo nas je šest, ostala sva dva!
Drugi delovni teden, za nekatere celo prvi, v letu 2018, smo sklenili s praznovanjem rojstnega dneva babice Marije in velikim družinskim srečanjem, kakih 70 nas je bilo. Vnuki in pravnuika so babici pripravili nepozabni nastop v živo, kar pomeni, da niso kaj dosti vadili, a je odmevalo. Za spanje s petka na soboto so nam ostale bore štiri ure, saj smo ob 5.30 že pakirali za Ljubljano. Ela se je kar takoj vrnila med svoje v študentski dom, Urban in Maja sta lovila svoje frizbijaše na turnirju v Dobrovi, Lara je z nami potovala na plesno avdicijo za muzikal, midva pa po svoje. Ko sva že sredi dopoldneva ostala sama, sva sklenila sonce poiskati na morju in sva zavila, po megli in v rosenju proti zahodu. Tam pri Divači se je nebo že jasnilo in prvo letošnje morje naju je pozdravljalo v soncu. V Kopru sva zavila na PZA, kjer je bilo AD le za vzorec in po kosilu sklenila prehoditi obalno sprehajalno cesto tja do Izole.
Sobota, 13. januar, tja proti morju
Izolski breg
Galebi v burji
Pihalo je kar pošteno, a na srečo nama v hrbet. Kava na obali sredi Izole je prijala, pa tudi kape, ki so se bleščale v soncu in na promenadi Sončno nabrežje, so kar prav prišle. Še sprehod po mestecu, kjer v stranskih ulicah ni bilo žive duše, pozdravljal pa naju je tale palček.
Sončno nabrežje v Izoli
Palčkov pozdrav z morja
Ob zahajanju sonca sva se obrnila nazaj, prehodila, skupaj 17 kilometrov za kar so bile skupaj potrebne tri ure (s postanki). V AD sva se vrnila v mraku, malo polenarila in, ker napoved ni bila ravno vremensko ugodna, naš AD pa je to zimo kar v letni opravi, sva se odpravila domov, kamor sva se vrnila ob 23. uri. Čisto dovolj zgodaj, da sva izvedela, da so naši rokometaši svojo prvo tekmo na tokratnem EP na Hrvaškem izgubili, za gol boljši so bili Makedonci.
Se ve, da brez takega zahoda ne gre

četrtek, 04. januar 2018

Začne se s prvim korakom

Da ne bo splavalo po vodi....
Nedelja, 31. december 2017, ponedeljek, 1. januar 2018
Pot-ka do Ptuja
Na novega leta dan, kako po starem zapisano (!?), sva se zbudila na ptujski Ranci. Tjakaj sva se preselila s Panorame, ker je zgoraj preveč pihalo, opolnoči zamežikala v ognjmet, potem pa lepo počila do zgodnjega jutra, ko sva se odpeljala domov na prvo kavo.
Začetek leta 2018
Ptujsko jezero
Pri nas prvi dan novega leta vselej praznujemo dvojno, saj ima Zdravc rojstni dan in letos se nas je ob toplem zapečku stiskala vse bolj široka rodbina. Prijetno, veselo, klepetavo. V torek, 2. januarja, sva se s Kanom najprej podala na pohod po Potrčevi in Murkovi poti, sončni zahod pa sva z Zdravcem doživela med pohodom okoli Ptujskega jezera, kamor so naju zvabili člani Šole zdravja. Polna luna nas je pozdravljala, kot že dolgo ne. No, že konec januarja se napoveduje še ena taka noč.
2. januar 2018
Ptujsko jezero z Bočem

nedelja, 31. december 2017

Neki novi časi

Kavna usedlina, da ne bo ugibanja...
Nedelja, 31. december 2017
Pred nekaj urami, ob 16.20 smo z Belskega Vrha občudovali zadnji letošnji sončni zahod. Pogled tja dol po Ptujskem in Dravskem polju, vse do zahodnega konca Haloz z Bočem in Donačko goro ter Pohorjem je bil čudovit, še posebej, ko se je nebo obarvalo v rdeče. "Mene pa ne gene," je porekel mimoidoči možakar, mi pa navdušeni! A mu verjamemo, saj živeti v Halozah ni lahko in domačini spregledajo lepote svojih krajev, pač pa se dajejo z vsakdanjimi skrbmi.
Sončni zahod, zadnji v letu 2017
Na drugi, vzhodni, strani brega nas je pozdravljala skoraj (po)polna luna. Pihalo je in bilo je mrzlo. Zima pač, ki obeta novo leto, ko bodo spet zapihali spomladanski vetrovi in bomo čakali na poletne sapice ter bo jesenski veter po dvorišču prenašal odpadlo listje. No, vse dobro vsem, ki berete...
Skoraj polna luna nad Halozami
Naša deca
Neki stari časi - 1
Neki stari časi
Skok v novo leto?

Božični potep v dvoje



Ponedeljek, 25. in torek, 26. december 2017

Prvič smo eno od različic langaša okušali nekje na Češkem, morda pri sosedih Madžarih ali pri čarovniškem gradu Bojnice na Slovaškem. Tokrat so (nama) ga ponujali pri Vinariumu v Lendavi, kamor sva se podala med božičnimi prazniki. In če že po svetu hodiva zadnja čase (tudi) sama, sem okusni prigrizek, ob pomoči Nie, pripravila tudi za naše. Priprava ni zapletena, recepte je najti na spletu,  premazati pa je te langaše, ali languše, mogoče s česnovim, čebulnim, ocvirkovim namazom ali jih povaljati v mešanici sladkorja in mletih orehov, lešnikov, dobri so z domačo marmelado, ali kar tako brez dodatkov… . pa dober tek!

To seveda nista langaša, pač pa sladka srčka

Kotoriba iz študenstkih časov  

Sprva sva mislila zbežati od doma  že na božični večer, v nedeljo, po petju mladih Viktorinov v cerkvi sv. Jurija, potem pa smo z Elo obsedeli ob dobrem filmu in hladno noč sva prespala doma. Božična pot naju je tokrat, po 21. letih, vodila mimo Zavrča, kjer sva postala pri najinem poročnem dvorcu in se potem zapeljala do Kotoribe, međimurskega mesteca ob madžarski meji. Tisti, ki ste se svoje (študentske) dni z vlakom v Ljubljano vozili s ptujskega konca že veste, da je vlak na večurno pot krenil v znameniti Kotoribi. Pa sva šla pogledat, kje je to in  - ostala sama na postaji. Vlak se na končni postaji ustavi le še nekajkrat dnevno, prvikrat pa je tam zugmašina zapiskala leta 1860. Kotoriba  je najstarejša železniška postaja na Hrvaškem, takratna proga pa je povezovala Veliku Kanižo na Maarskem s Pragerskim v Sloveniji. In to samo 35 let po odprtju prve železnice na svetu, v Angliji. Na božični dan je bilo v Kotoribi mirno kot zna biti za praznike še kje, le v bližnjem romskem naselju je bilo slišati muziko in pokanje petard. A tja nisva šla, so naju že  v romskem naselju Orahovica z zanimanjem gledali.

Zavrč
Kotoriba, vlak iz šibja
Kotoriba kot leta 1860
Zug nama je pobegnil........

Postanek ob Varaždinskem jezeru, ki je  z dobrimi desetimi kvadratnimi kilometri skoraj trikrat večje kot Ptujsko in se potem odpeljala do še enega akumulacijskega jezera na reki Dravi, do Dubravskega, ki je s 17. kvadratnimi kilometri resnično veliko. Midva mu nisva videla konca, je pa v mestecu Prelog ob jezeru urejeno pristanišče, manjši kamp, sosedje se gredo turizma, kar so povezali še z izgradnjo hotela Panorama, kjer se najraje ustavljajo kolesarji, imajo pa tam priprave tudi drugi športniki. Kraj, ki ga v toplejših dneh vsekakor velja obiskati in se s čolnom, spustiti v vodo, ali jezero obkolesariti. Med vožnjo skozi Čakovec vsa doživela rdeče rdeči sončni zahod, potem pa se zapeljala do Lendave in sklenila noč preživeti na parkirišču ob stolpu. 

Srečala sva jelenčka Rufolfa
Ob Dubravskem jezeru
Za počitek v vodi
Panorama

Po Lendavskih goricah
Torek, 26. december. Šefanovo, praznik konj in še kaj bi se našlo. Po prijetni noči, ko je na najino posteljo sijal Orion, sva se napotila v mesto, ki se vse bolj uveljavlja na zemljevidu kulturnega dogajanja v regiji. Slikarske razstave, gledališke predstave in še kaj si tukaj, ob tromeji, podajajo roke in videti je, da bo Lendava enkrat čisto zares Evropska prestolnica kulture. Na Vinarium,  53,5 metrov visoki razgledni stolp, ki so ga sredi lendavskih goric, na 302 metrov visokem griču, postavili leta 2015, se nisva povzpela, saj vreme tistega dne ni obetalo kakega posebnega razgleda, sva se pa po lendavskih goricah podala lepo peš, v kulturnem domu popila dobro kavo in se popoldan mimo Stročje vasi, Razkrižja, Železnih dveri, Jeruzalema, Miklavža in kar je še bilo takih vasi ob poti, zapeljala do Ormoža, malo počila in se vrnila domov. No, Zdravc se je zapeljal še naprej, do Pragerskega, kjer so mladi Viktorini imeli še svoj zadnji letošnji koncert.
Pod lendavskim okrasjem
Vinarium
Hiška iz Lendavskih goric
Mi2
Izviri vode v Lendavi
Spomin na Elino irsko leto
Cerkev na vrhu goric
Geo-zaklad.
 

petek, 15. december 2017

Snežaka v noči


Eden je bil difovec, drugi ta mali
V soboto, 9 decembra 2017 smo se razveselili prvega snega. No, najprej ga je bilo treba malo očistiti okoli hiše in po cesti. Sledilo pa je eno samo veselje, ki ga je po dveh dneh odguja sicer vzela - sneg, ne veselje, saj sneg še bo! - a za nami je en tak najprej bel, potem malo moker in nazadnje blaten konec tedna. Mala dva sta hotela snežaka, pomagala valjati veeelike kepe, Kan je snežaku pojedel pol nosa, oba pa sta se s sosedama Emo in Nežo valjala po beli snežni mehkobi.
Mala dva
Hojla
Prijateljici v snegu
Špaga
Nasmejanki
Bela radost


torek, 05. december 2017

Nikamor nismo šli, a doma nismo bili



Druženje od petka, 1. do nedelje, 3. decembra 2017
Decembrsko potepanje z našim Pepijem zadnja leta povežemo s praznovanjem rojstnih dni naših najmlajših, pa naj bi bilo tako tudi letos, a smo, kot se je izkazalo, kar preveč verjeli v vremensko napoved  –  in ostali doma. 
Čez ptujski pešmost
V vetru in mrazu, a tudi soncu. Odpeljali se tako nismo nikamor in celo k Pepiju se nismo nič kaj ozirali, pač pa smo v soboto zjutraj najprej krenili proti Poljčanam, se spominjali poletnega pohoda na Boč, ki je bil tokrat v megli, snegu in ivju. Mi pa po resnično lepi dolini Dravinje spet domov. Do ptujskega pešmosta in Miheličeve galerije, kjer smo si ogledali razstavo del Janeza Mežana. Nia in Kan sta kar takoj postala pred podobo krajine, kjer je slikar upodobil Boč in Donačko, a ju je bolj kot sama razstava potegnilo pospravljanje stolov. Jakob, študent, jima je bil hvaležen. 
Mežanova Boč in Donačka gora
Živa skulptura
Miheličeva galerija ob Dravi
Decembrske rože
Še sprehod skozi mestni park in z Zdravcem domov. Pa ne v toplo zavetje hiše, pač pa na kolesa in ob Ptujskem jezeru, kjer je pošteno pihalo, do Janeza in Ivanke ter njune Bibe na čaj in piškote. Še vrečka dobrot za domov in je minilo pol sobotnega dne. 
Ob Ptujskem jezeru
Proti večeru smo se z Elo in Urbanom odpravili na plavanje kar v domače toplice. In če smo se bali, da bo na toplem in mokrem komaj kaj prostora za nas, smo presenečeni ugotovili, da smo skoraj sami. No, saj nekaj kopalcev je bilo, a za čofotanje in celo pošteno plavanje je bilo več kot dovolj prostora. Smo tam srečali prijaznega gospoda Lauro, ki nas je pogostil s sladkarijami in povabil na poletni tabor. Nekdanji učitelj telovadbe je v počitniškem letovišču Punat "kot doma" in povabilo, da se mu tam kdaj pridružimo, velja. 
Plavalci
Zvečer smo kar padli v postelje, nedeljo pa začeli bolj lenobno. A na Barbarno v Cirkulane smo seveda šli. Srečali tam gardo grofa Saureja z gradu Borl, pa princeso Janjo Breuner iz Muretincev, ki mu je delala družbo, ker je njegova gospa letos zbolela. Vaške gospodinje so ponujale piškote, škrat Matjaž vabil na vragolije, dišalo je po kurji juhi z bedrci in tista ura ali dve sta minili, da se nam je že mudilo na kosilo. 

Dobrote cirkulanskih gospodinj
Garda grofa Sauerja
Pisana druščina obiskovalcev Barbarnega v Cirkulanah
Princesi
52 metrov visok in malce nagnjen zvonik sv. Barbare
Pri pripravi je pomagala Nia, ki ji gredo take reči prav dobro od rok in je zamesila tudi testo za piškote. Skupaj z Elo pa sta potem iz ostankov testa izrezali še hudička, saj na Miklavža in njegovo spremstvo pač ni (bilo) več kaj čakati. Še igra s plastelinom in Zdravcem in je bilo konec potepanja, ki to ni bilo, a smo čisto prijeten konec tedna preživeli tudi ob domačem kaminu.
Sadni krožnik

Plesalca
Angelček iz filca
Hudička za pojesti
Ja, pa Nia je v kosu ledu na domačem dvorišču prepoznala srce, podobo, ki jo vedno znova odrivamo in se je razveselimo.
Ledeno srce