Strani

ponedeljek, 17. december 2018

Škofjeloško voščilo

Škofjeloško voščilo
Soboto, 15. december 2018
Da le greje
Nič kaj obetajoč ni bil prvi vžig gretja, a potem, ko je Zdravc jeklenki prenesel na toplo v hišo in poskusil v drugo, je šlo in poskakali smo v našega Pepčeka (prejšnji je bil Pepi , Miško, ali kakor se nam je pač zahotelo, temu se pa s poimenovanjem podobno piše) in se odpeljati tja proti beli Ljubljani. Čez noč je na ptujskem koncu pobelilo zemljo, v pregovorno beli Ljubljani pa niti sledu o snegu. Čeprav je menda snežilo, kot je ob srečanju povedala naša Ela. Skupno kosilo, skok po nakupih, cimetova kava z babičinim študlom in že je padla noč. Mi pa naprej, pa ne v ljubljansko praznično gnečo, niti proti morju, pač pa na gorenjski konec. V Škofjo Loko, ki smo jo prehodili v temni noči, se posladkali v prijetni kavarnici in utonili v spanec na brezplačnem PZA-ju sredi mesta. Ko parkirišče deluje, je treba kaj plačati, ob vikendih in čez noč je postanek tam brezplačen. Lepo!
Veselje v noči
Pogled na grad
Nedelja, 16. december 2018
Po medvedovih stopinjah
Zbudili smo se v mrzlo, a sončno jutro. Še dnevni sprehod po Škofji Loki, kjer smo si pred leti ogledali znameniti Pasijon. Smo šli na grad, mimogrede stopili po medvedovih stopinjah, ugledali med oblaki zasnežene vrhove kamniških vršacev in se šli pogret k našima znancema. Prijetno druženje in opoldan povratek v Ljubljano, kjer smo ponovili družinsko kosilo z našo študentko.
Potepanje s tamalima, ki sta pred mesecem praznovala sedmi in šesti rojstni dan, je seveda prehitro minilo. Mi bi še, se bomo pa tega potepanja spominjali po beli smučarski čeladi, jopici, šolskih copatih in dobrih tortah ter čokoladnih bonbonih, ki (nas) še čakajo.
Rojstnodnevno potepanje
Iz starega Ptuja v staro Škofjo Loko
Pot na grad
Zvonik
Tam daleč pa gore in sneg
Staro mestno jedro
Drevo so okrasili najmlajši
Nas kdo vidi?
Božički prihajajo



petek, 09. november 2018

Routa 66 po Madžarski


Jesensko potepanje od srede, 31. oktobra, do sobote, 3. novembra 2018
Sreda, 31. oktober 2018
Po Madžarski do mesta Pecs / Pečuh
Zaprto in mi na oni strani
Ozirali smo se po vremenu in se obrnili proti vzhodu. Na zahodu in tja proti severu se je napovedovalo bolj kilavo vreme z dežjem, pa smo zavili tja proti Madžarski. Kaj hitro smo ugotovili, da vozimo po znameniti Route 66, ne sicer tisti ameriško razvpiti, pač pa po stranskih poteh, brez cestninskih postaj , med vasmi in mesteci, kjer ljudje še vedno živijo po starem, pa smo tako še srečali kak voz s konjsko vprego, ko smo (počasi) hiteli tja proti Pecsi. Po 232 kilometrih smo sredi popoldneva parkirali na poceni makadamskem parkirišču pod mostom. In se podali na ogled starega univerzitetnega mesta. Kratkih rokavov smo hodili naokoli, povečerjali v nobel restavraciji in kaj hitro smuknili spat. 
Route 66 po Madžarski
No, mi se nismo ustavili
Mi v Hong Kongu?
Pecs
Pecs
Spominikov je pri sosedih veliko
Štirje zvoniki
Ferenc Liszt, glasbenik
Mladost v jeseni
Nočni Pecs
Nočni Pecs
Nočni Pecs
Pod mostom, kot v 11. šoli
Četrtek, 1. november 

Szeged v zaprtem kampu
Najprej vožnja mimo ogromnega pokopališkega zidu, in spoznanje, da madžari na grobove ne nosijo sveč, pač pa rože. Nekje emd potjo proti Szegedu, se ustavimo ob pristanišču za brod ob reki Donavi, pozajtrkujemo, prevozimo krajinski park Donava – Drava in se po skoraj prazni cesti opoldan znajdemu v Szegedu. Za nami je 421 kilometrov, mi pa parkiramo na skoraj praznem, lepo urejenem in brezplačnem parkirišču ob Tisi. Dolg sprehod po mestu je bil neizbežen, tokrat smo se po dolgem času spuistili v lov za geozakladi in dva tudi našli.  Povleklo nas je v slaščičarno, kjer je dišalo po starem, čeprav je bila ta moderno napravljena. V vodni park pa nas ni potegnilo, smo pa šli pogledat v kamp, ki je dan prej zaprl svoja vrata, a nam je varnostnik dovolil noč prespati kar tam. V bolj klavrnem okolju, ki spominja na sindikalna letovanja pred skoraj pol stoletja. No, mi se povsod čisto dobro počutimo, pa smo se tudi tam.
Med potjo postanek ob Donavi
Szeged in mi

Ob Tisi / Tisza v Szegedu
Szeged
Szeged
Zeleno sredi jeseni
V spomin na 1. svet. vojno

Mirno, prijetno mesto
Voda se vselej prileže
"Naša" slaščičarna
Košček madžarščine za sladokusce
Mogočno
Spomenik
O čem le premišljuje?
Še ena, ki pritegne
Dreves ni nikoli preveč
Vodni stolp
Čar noči v Szegedu
Čez Tiso
Kamp

Petek, 2. november 
Palićko jezero z živalskim vrtom
To je bil dan za vstop na srbska tla. Vmes smo se ustavili še v nekem minimundusu Morahalom, ki ni kaj prida, a kaže, da se sosedje trudijo z vsemogočimi turističnimi prijemi.  Čez mejo smo šli na prehodu Kiralyhalom – Bački vinogradi in se ustavili ob Palićkem jezeru. Midva sva ga obhodila, kolikor se pač da, mlada dva sta se odločila za obisk živalskega vrta, ki ju je čisto navdušil. Palićko jezero je doživelo že lepše čase kar kažejo turistični objekti na obali, a tudi zdaj si je tam mogoče čisto lepo odpočiti in novogradnje kažejo, da se jezerski turizem spet prebuja. No, mi smo se še tisti popoldan odpeljali v Subotico, parkirali ob športni dvorani, kjer se je pred leti igrala evropska odbojka in se po široki mestni promenadi, obrasli z drevjem, peš podali v mestno središče. Tam smo odkrili gostilno, ki pa je bila tako polna, da brez rezervacije ni bilo mogoče najti prostora, pa smo povečerjali v enem sosednjih lokalov, kar na ulici. In v čisto prijetni družbi natakarja.
Morahalom
Morahalom
Palićko jezero
Vile ob jezeru
Proti večeru
Ob jezeru
Subotica
Subotica navduši s svojo arhitekturo

Sobota, 3. november 
Čez Donavo proti domu
Midva na še en sprehod po mestu, s kavo. In potem počasi proti domu. Po ravnici, čisto spodobnih cestah in  vaseh, ki so kot iz nekih drugih časov, pa smo bili tako na mejnem prehodu Berdan - Batina, ki poteka čez Donavo zelo občudovani, če tako razumemo prijazen pregled, ki je pred nami doletel še dva slovenska avtodoma. 
Prav posebna avenija

Po ravnih cestah
Domov smo prispeli v temi, s prevoženimi 880 kilometri. Bilo je čisto lepo, mirno, za ponoviti. takrat morda s kolesi.