Strani

torek, 07. november 2017

Po poti vojaka, letnik 1967



Na balkanski poti od nedelje, 29. oktobra do srede, 1. novembra 2017
Zadnjo nedeljo v oktobru, kmalu po poldnevu smo odrinili, mi trije najprej do Poljčan, po Majo, našo novo popotnico, potem pa naprej do meje, kjer smo se srečali s Peklar-Draškovičevimi, ki so se nam tokrat pridružili na našem potepanju. Ali smo se mi njim, kdo bi vedel? Zgodba njihovega odkrivanja Bosne sega v čase, ko je tam doli Metod preživljal vojaško leto.
Čakala nas je 350 kilometrov dolga in deževna  pot do Banja Luke, kjer smo se ob 19.30 srečali z lastnikom kampa Sun (10 evrov za avto in 4 krat 3 evre) ob reki Vrbas. Lahko bi zapeljali še kak kilometer naprej, a smo se odločili za postanek, saj smo želeli v živo doživeti kanjon Vrbasa, v temi pa se, itak, nič ne vidi. Kamp je prijetno urejen, s toplo vodo, , ki pa je mi nismo kaj dosti koristili. Pa drugič, ko bomo tja prispeli umazani, goli in bosi…
Bosanska kava s slovenskim pridihom
Ponedeljek, 30. oktober – Banja Luka - Jajce – Rama - Blagaj
Zbudimo se v sončno jutro in po kavici krenemo naprej. Kanjon Vrbasa nas je navdušil, pa smo naredili kar nekaj postankov za fotografiranje.
Kanjon reke Vrbas pod Banja Luko
Malo smo se sklonili, pa je šlo
Jajce z vodenicami (mlinčki) na Vrbasu, sprehod, ogled muzeja 2. zasedanja Avnoja. Spust naših treh najstnikov do velikega slapa in odločitev, da se zapeljemo še do Rame in tamkajšnjega jezera, kjer smo mi preživeli že dve poletji. 
Jajce
Vodenice
Trije s kužkom
S frizbijem po svetu
Zgodovinska
Jajce - slap
Z mosta
Jajce
Akumulacijsko jezero je tačas kot kakšna malo širša reka, vode skoraj ni, pogled na pokrajino pa zato neobičajen in lep.  
Čez planine do Ramskega jezera
Usahlo Ramsko jezero
Letos bi se kopali na suhem
Povečerjamo babičino kislo juho in se odločimo za odhod do Blagaja, kar je pomenilo še 100 kilometrov vožnje v noči in po ovinkih, a cesta je čisto lepa in kako minuto pred deseto zvečer smo se znašli v kampu ob reki Buni, kjer nas je že čakal Alen, lastnik kampa Blagaj (25 evrov za dva kamperja), kjer je že domovalo nekaj nam podobnih popotnikov. Postavi nas lepo v vrsto in že se potopimo v spanje.

Torek, 31. oktober – Blagaj – Mostar – Jablanica - Sarajevo
Vesna pogrne mizico med avtodomoma, skuha čaj, dodamo kavo, pa kar najdemo v hladilnikih za zajtrk in nam je čisto lepo. Še lepše, ko se sprehodimo do reke Bune, ki teče ob kampu. Tokrat smo jutro izkoristili tudi za tuširanje in umivanje. Potem pa, prijetno prebujeni, posedimo na vrtu kampa ob reki, deca se s pedolinom spustijo malo po Buni, še ena jutranja kavica, pa mandarine z domačega vrta in za slovo po dve gajbici kakijev, ki zdaj doma zorijo v božansko dober sadež. No, za tiste, ki jim je kaki ljub…. 
Jutro v Blagaju
Trije v čolnu
Sredi dopoldneva se končno odpravimo naprej, v mestece Blagaj, kjer se peš odpravimo do znamenitega izvira Bune pod visokimi skalami, ob tekiji (islamska verska zgradba, v kateri so se zbirali, stanovali in opravljali svoje verske obrede derviši (sufiji)).Turistov v dopoldanskem času še ni bilo naokrog, pa smo tako lahko poklepetali z domačini, ki so tam postavljali stojnice z domačimi pridelki. Kupimo smokve, okušamo granatna jabolka in nam je čisto lepo. 
Dekle v rdečem pred tekijo
Mostar je eno od mest, kjer ga je Metod spoznal pri svojih dvajsetih. Odkrijemo parkirišče pri cerkvi sv. Petra in Pavla s 107 metrov visokim zvonikom. Tam bi lahko tudi prenočili in to za ceno 10 evrov, dnevno parkiranje pa stane pol manj. So pa parkirnine prav poseben posel v Mostarju in še kakem kraju, ki smo ga obiskali. Vsak prazen prostor so domačini spremenili v parkirišče, ki ga prodajajo za dragi denar, pa je zato treba kar paziti, kje parkirati, da ne plačaš več kot je treba. Povzpeli smo se na zvonik cerkve, potem pa obiskali še stari del Mostarja, pojedli svoj prvi burek oziroma pite in imeli srečo in videli skok v mrzlo Neretvo, pa zanj niti nismo nič plačali. Sladoleda, ki se mu nismo mogli ubraniti, ne bi omenjali, smo pa na poti v Jablanico pri domačinih kupili nadvse okusne mandarine. 
Mostar
Sklupinska v zvoniku cerkve sv. Petra in Pavla
Diši, diši....
Mostar
Neki stari časi
Dobrodošli v Mostarju
V Jablanici sprehod do porušenega mostu iz Bitke na Neretvi in poznopopoldanski odprava proti Sarajevu. 
Ni Jablanice brez mostu
Vozi ju vlak v daljavo...
Nam je na tisti poti začela goreti rdeča luč, kije, opozarjala, da z alternatorjem nekaj ni vredu in bo prek ko slej crknil akumulator. Mojster Metod je vedel za kaj gre, saj je v JLA vozil tovornjak in z njim kruh po okoliških krajih. No, naš Pepi je kar vozil in smo zapeljali  v center Sarajeva, poiskali tisto parkirišče ob nakupovalnem centru, a izvedeli, da tam , kjer smo mi že kdaj stali, ni dobro prenočiti, saj so nebodijihtreba na preži za avtodomarskimi popotniki. Smo se zapeljali do hotela Saraj, a tudi tam ni nič s parkiranjem v temni noči smo se odločili za premik do kampa Oaza na Ilidži. No, malo smo ga in se iskali, a nazadnje smo se znašli v pisani druščini slovenskih avtodomarjev. (Nočitev nas je stala 56 KM, kar je v evrih pol manj).  Sami Slovenci, še doma jih ne srečamo toliko. Pa se človek vpraša, kdo je komu ljubši, nam Bosna ali mi njej. Večerni klepeti, mladi v enem in stari v drugem avtodomu. Prijetno, smo si imeli kaj povedati.

Sreda, 1. november - Sarajevo
Zbudimo se v mrzlo jutro, je padla  temperatura pod minus (dve). Vesna poskrbi za jutranji čaj s travarico (tisto iz Blagaja), pridruži se nam možakar po imenu Ščurek. Nas potegne še v restavracijo kampa. Tega so v zadnjih letih lepo uredili, zgradili nekaj apartmajev, preuredili sanitarije… V kavarnici popijemo pravo bosansko kavo, pojemo uštipce s kajmakom in maslom (slane miške so tej jedi še najbolj podobne) in se odločimo za skok do Vrela Bosne.
Vesnina budnica na Ilidži
Prvi mraz na Balkanu
Sprehod po parku, ki ga na vsakem koraku bogatijo potočki Bosne, ki  se, po 273 kilometrih, pri Bosanskem Šamcu izliva v našo Savo.  In potem nazaj v center Sarajeva. No, midva morava na servis,  kjer se potrudijo in do našega povratka domov poskrbijo za novi alternator kar nas stane 300 evrov. Naša dva pa skupaj z boterčkom in botrico ter bratrančkom in sestrično do tunela in potem v mesto. Srečamo se malo po poldnevu, ko se midva tja pripeljeva s tramvajem. Kaj dosti časa za ogled mestnih znamenitosti ni bilo, a čevapi na Baščaršiji so bili okusni, golobov pri vodnjaku (sebilj) več kot običajno, tisti zaklad v parku, kjer igrajo ulični šah, je našel Jure. Večni ogenj še gori in mestna tržnica vrvi od ljudi. 
Ulični šah je resna zadeva
Novo Sarajevo
Tja proti Ilidži....
Tako, midva po naš avtodom in mimogrede še na burek, ki je navdušil. Ostali še malo po mestu, ob Miljacki nazaj po avto in potem proti domu. Srečali smo se nekje pri Kaknju, v dolini polni dima zaradi termoelektrarn, ki jih je v Bosni veliko in zaradi tega, ker v tej deželi vsi ogrevajo  na drva in premog.  Nočna vožnja proti domu, ko smo se mi menjavali za volanom in je Urban imel prav posebno postrežbo. Uro čez polnoč smo doma, mlada dva pustiva spati v avtodomu in zjutraj pojma nista imela, kje sta se zbudila….

Za konec:
Bilo je eno prav posebno potepanje, ko smo potovali v enem malem konvoju, a je šlo čisto lepo. No, vsaj nam, a verjamem, da tudi lastnikom parcele v Šimunih ni bilo hudega. Prav prijetno druženje, ki bi ga kazalo še kdaj ponoviti. Zapisati je še treba, da nas je bilo veliko, ki smo fotografirali, a tistih pravih posnetkov kar ni.

nedelja, 22. oktober 2017

Po Ljubljani s kolesi in na Jezersko pod zvezde



Petek,13. do nedelje, 15. oktober 2017
V petek, 13. oktobra sva se, neoziraje se na datum, obrnila proti Ljubljani in sklenila obiskati našo Elo, ki tamkaj študira in se domov vrača vsa navdušena nad novimi plesnimi koraki, prevali, poskoki, in z vonjem po kloru. Gibanja ji resnično ne manjka, pa še tiste štiri kilometre, ki vodijo s Topniške do faksa prevozi dvak dan vsaj dvakrat. 
Študentski dom Topniška
Soboto smo prevozili s kolesi, skočili na Kardeljevo ploščad, kjer sem študirala in se zapeljali še do Glavarjeve, kjer sem prvo leto živela. 
S kolesom do FDV (FSPN)
Glavarjeva
Po Ljubljani gor in dol, s poznim kosilom ali zgodnjo večerjo pri Amorju oziroma na dvorišču hiše na Ribjem trgu 2, ki velja za najstarejšo datirano hišo v Ljubljani. Zgrajena je bila leta 1528, na tedanji Ribji ulici. 
Stari časi v stari Ljubljani
Naš vozni park
Noč smo presprali na Jezerskem, v objemu gora, kjer je že videti prvi sneg in pod zvezdami, ki so razsvetljevale črno noč. Nedeljski dopoldan v troje, lep sprehod po dolini in okrog Planšarskega jezera ter odločitev, da se poleti v ta konec Slovenije zagotovo vrnemo.
Jezersko
Ob letu  gremo gor
Jezersko solčavska pasma (se skriva za grmom)
Utrinki, taki in drugačni
Selfi z novim telefonom

petek, 22. september 2017

Bosi (in goli) po italijanskem škornju





Po Italiji od sobote 9. do nedelje, 17. septembra 2017

Sobota, 9. september

Da je Italija za avtodomarje »mali raj« smo spoznavali že na svojih prvih potepanjih pred skoraj dvema desetletjema, ko smo odkrivali lepote Toskane, se pred dobrimi 14. leti, takrat še z malo deco, podali do Rima, prevozili amalfijsko obalo, do Agropolija in se potem še nekajkrat vrnili k sosedom, do znamenitih Cinque Terre, Gardskega jezera, obiskali Arco, malo podaljšane počitnice pa preživljali tudi v Padovi in Veroni, da o Benetkah in iskanju izvira naše Drave in veličastnih Tre(h) Cimah niti ne govorimo.  Da gremo letos spet tja proti Rimu, je padla odločitev že pred letom, pa smo se 9. septembra, ob  devetih zvečer  zapeljali proti zahodu. Prespali smo kar v Šempasu, se zbudili v deževno jutro in začeli z našo tokratno italijansko zgodbo.

Kdor gleda s srcem...

Nedelja, 10. september, deževno  

Mudilo se nam ni, saj smo komaj zvečer nekje na poti proti Milanu pričakovali vkrcanje našega četrtega sopotnika, ki je tisti konec tedna z ekipo ptujske Legije  tekmoval na enem od turnirjev v frizbiju. Zavili smo torej v Palmanovo, pa ne v staro, prijetno mestece, ki smo ga prehodili na enem svojih preteklih potepanj, pač pa v nakupovali center. Je treba včasih po nakupih, čeprav, to je že treba priznati, smo družina, ki je nakupi »ne držijo gor niti vkup«. Urbana smo počakali na postajališču kakih 70 kilometrov od Vicenze, potem pa se skupaj podali proti Firencam in se pridružili tistim, ki so vedrili na enem od bencinskih servisov. Za te je v Italiji značilno, da so prijazni avtodomarjem, pa smo tako počutili čisto domače in brezskrbno.

Dež je zaznamoval zgolj začetek in konec našega popotovanja po Italiji

 Ponedeljek, 11. september

Megleno jutro, mi pa naprej proti Rimu. Naš prvi postanek je načrtovala Ela, postali smo nad jezerom Bolsano, čisto zares ustavili pa se v vasici Civita di Bagnoreggio, ki je 120 kilometrov oddaljena od Rima. Mestece so pred več kot 2500 leti ustanovili Etruščani, dolga desetletja je veljala za  "umirajoče mesto", ki ga ogrožajo plazovi in potresi in menda tudi poplave. Za vstop je treba plačati 3 evre, a mesto s komaj kaj več kot desetimi stalnimi prebivalci, zdaj živi in čez most se na sklano vzpetino grič nad nevsakdanjo dolino vsak dan sprehodi množica turistov. 
Mesteca na skalah in v skalah so bile del naše poti
Značilno italijansko
Po stranskih poteh proti Rimu
Drevored
Jezero Bolsano
Civita di Bagnoreggio
V nekoč izumirajoči vasici
Vsak po svoje
Stopnice
V Civito je mogoče le peš ali z dvokolesnikom
Vasica ima le kakih 10 stalnih prebivalcev
Na poti proti večnemu mestu se je spet nekajkrat vlilo, lovila nas je tudi noč in odločili smo se prespati kar na enem od bencinskih servisov, tokrat pri Chef Expresu, prijetnem postajališču, kjer smo v fotografski objektiv lovili mavrico, večer pa končali ob igranju kart in igri lažnivec.
Nel verde, bi rekli Italijani
Čar sonca po dežju
Torek, 12. September
Brez prave navigacije, ker je naša »šla po svoje«, smo brez težav našli kamp Via Casilina in že ob 10. uri stopili na tramvaj ter se zapeljali kakih 6 kilometrov do Rima. Da je ta prava paša za turiste se ve, a mi smo na množico teh naleteli le pri Fontani di Trevi, kamor, tako mestne oblasti, turisti dnevno vržejo tudi za 3 tisoč evrov kovancev, kar kaže, da je sreča »zlata vredna«. No, mi s  kovanci nismo razmetavali, smo pa tjakaj ponesli melancan z Zmazkovega vrta. Malo za hec, malo za spomin na skupno potepanje po Rimu pred več kot 14. leti. 
Prvi pogled(i) na Rim
Fontana di Trevi
Melancan, ki smo ga pojedli
Rimski vsakdan
 
Urbanov pogled
Dobrih 25 kilometrov smo prehodili po mestu, se povzpeli na obrobje parka Villa Borghese, se spomnili, da so bile Španske stopnice takrat vse v cvetju, tokrat pa o kakih rožah tam ni bilo sledu, saj jih je verjetno požgalo poletno sonce. Je pa po fontanah spet tekla voda. 
Španske stopnice so brez cvetja
Dekle
Pogled s parka Villa Borghese
Villa Borghese
Palača
Poleti je vode v Rimu primanjkovalo
V eni stranskih ulic
Piazza Navona,  Fontana del Moro
Brez obiska Vatikana z baziliko sv. Petra, Panteona z ogromnim svetlobnim oknom na vrhu kupole, ogleda največjega rimskega amfiteatra Koloseja, tako ne gre. Občudovali smo spomenik Viktorja Emanuela II., ki stoji med Beneškim trgom in Kapitolskim gričem. 

Viktor Emanuel II ni bil kar kdor si že bodi
Pogled s palače
Na konju
Proti koloseju
Vatikan...

...z baziliko sv. Petra
Rimski forum
 
Rimski forum, Konstantinov slavolok
 

Panteon
Nas  je pot vodila še do Angelskega gradu, veliki okrogli utrdbi (Castel Sant’Angelo) , ob reki Tiberi, sprehodili smo se po mnogih trgih in se po znamenitem mostu Ponte Sant Angelo podali na desno obrežje nič kaj navdihujoče reke Tibere in v tistem koncu Rima preživeli prijeten večer. 
Po mostu čez Tibero do Angelskega gradu

Ta je pa naša
Čez Tibero
Ej, palačinko pusti. Štiri evre (me) je stala!
Fontana v noči

Ela nas vodi po Rimu


Sreda, 13. september, sončno
Iz Rima tja proti Neaplju in Vezuvu
Čez hrbe nav zgodni del škornja
Če bi N bil K
Sredi Italije
Za dobro jutro čestitke Ivi, potem pa naprej, do Matere, mesta, ki bo 2019. leta Evropska prestolnica kulture in jo zdaj »krpajo« na kar nekaj koncih in krajih. Mestece leži na peti Italije, malce je odmaknjena z običajnih turističnih poti, a jo je vsekakor vredno obiskati. Njena znamenitost so jamska bivališča, imenovana sasi, vklesanimi v apnenčasto pobočje nad reko Gravino. Matera je na eni strani živahno, moderno mesto z restavracijami, hoteli, trgovinami in muzeji, Sassi pa so stari del z jamami, ki so bile prvič poseljene pred približno 9 tisoč leti. V jamah oziroma v tamkajšnjih bivališčih so še pred stotimi leti ljudje živeli brez elektrike, vode, kar skupaj z živino. Po vojni so prebivalce preselili, večina "sasijev" pa je ostala praznih. A danes je v jamah ponovno živahno, saj je simpatično, neokrnjeno Matero odkrila nova generacija malih podjetnikov, gostincev in hotelirjev, ki so nekatere od "sasijev" spremenili v razkošna domovanja in ateljeje v jamah  in nevsakdanja bivališča so ponovno zaživela. 
Matera
Znamenite bivalne votline, sassiji imenovane
Tudi po starem delu mesta je mogoče z avtomobili
Kamen je zaznamoval zdaj Unescovo mesto
V ozadnju novi del emsta
Jutro v Materi
Še pred stotimi leti je bilo mesto v temi
Spali smo tokrat pod pokritim PZA-jem in bi takoj vedeli, če bi se v Italiji spet kaj treslo. Pa se ni in sprehod, večerni in jutranji, po mestu, kjer je že zdaj srečati veliko uličnih artistov nas je navdušil.

Četrtek, 14. september, sončno
Najprej jutranji sprehod po Materi, potem pa naprej do Taranta, da končno vidimo morje. Zdravcnas je zapeljal kar do plaže, skok v vodo in frizbi, ki je letel daleč naokoli. 
Frizbijašica
Gre tudi po vodi
Popoldan pa naprej do Alberobella, kjer smo odkrili PZA pod oljkami Nel Verde le korak iz starega mesta in krenili med znamenite kamnite hiške s stožčastimi strehami, trulije, ki so se v vsej svoji belini bleščali v soncu. Nekdaj se za bele okrogle hiše revnih kmetov ni zanimal nihče, danes so na seznamu,  kot Matera, Unescove svetovne kulturne dediščine. V trulijih, nekaj jih je še videti po Apulijskih poljih, so danes gostišča, trgovinice, različni lokali. 
Alberobello
Ena sama belina
Mi smo šli v resnici - dol
Hiška pri hiški
Kamnite so tudi klopce pred truliji
Strehe iz škrilja
Dobrote z domačega vrta
Vaške čenče?
Na PZA pod oljkami. Kdo bo danes zmagal?
Ta dva sta pa sredi polja

Petek, 15. september, sončno
Danes pa mimo Manfredonije po ostrogi italijanskega škornja, ki je kraško pogorje z vrhovi visokimi do tisoč metrov, v Monte Sant Angelo ki je z 850 metri najvišji kraj te pokrajine.
 
Castel del Monte 850 metrov nad morjem
Najvišje ležeče mesto na Garganskem polotoku
Tod piha in kuriti je treba
Trdnjava
Vse do morja?
Postanek, sprehod in kosilo, nato pa spust po serpetinasti cesti v dolino, proti morju, kjer odkrijemo zaliv, ki bi ga lahko poimenovali, lunin ali zvezdni. Bili smo sami na prodnati plaži z bučanjem morja in brez kakršnekoli povezave s svetom. Mrk, ki smo ga izkoristili za družinsko kramljanje.
Cala della Pergola
Bo šlo?
V zalivu brez "zveze" smo našli tak kamen
Podobe našega družinskega klepeta
Luna
Ob štirih zjutraj
Žareča skrivnost
Dela se jutro

Sobota, 16. september
Zdaj pa samo še na sever, najprej po ostorgi italijanskega škornja. Mimo prijetnega mesteca Vieste ob čudoviti skalnati obali vse tja proti Riminiju oziroma San Marinu. 
Vieste na Garganskem polotoku
Igla pred Viestom

Obala, ki pritegne
Vieste v ozadju
Skalnata, z votlinami in čermi bogata obala
Kamniti most
Jama
S skal na pesek
Valovito morje
Trije smo se navdušeno pognali v morje
Sredi septembra se je poletna sezona pri sosedih že končala
Šlo je lepo, vmes smo se še enkrat zapeljali povsem do obale. Pesek, valovi, ki božajo in podirajo vse pred sabo. V San Marino pripeljemo že v mraku, najdemo prijeten prostor pri nekem vrtcu in se kar utaborimo. S pogledom tja proti morju in starim gradom oziroma mestom nad nami. Malo podežuje, kar naredi noč še prijetnejšo.

Nedelja, 17. september
Za začetek se prestavimo na brezplačna avtodomarska postajališča, ki jih je bilo nedaleč vstran na desetine. potem pa se ozremo navzgor proti staremu mestu na griču in ugotovimo, da je to tako daleč kot bi šli na Boč in se hitro odločimo: gor z gondolo, dol peš. Nedeljsko rano jutro  v tretji najmanjši državi v Evropi (takoj za Vatikanom in Monakom). V 4. stoletju naj bi San Marino ustanovil sveti Marino z otoka Rab okoli markantne gore Titano, ki skupaj s trdnjavo daje državi najbolj znano podobo. Staro mestno jedro mesta San Marino se je skupaj z goro Titano leta 2008 uvrstilo tudi na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine.
Z vrha San Marina
Gor smo šli z gondolo
Razgiban svet okoli San Marina
Važna je pot, ne cilj....
Pri kamniti mizi
Na skrajnem robu skale
Utrdba
Raj za kolesarje?
Pred rektoratom
Na trnju

Jesenske barve San Marina
Nedeljsko jutro
Malo pred enajsto krenemo proti Benetkam, pritegne nas izliv reke Po v morje, Benetke obvozimo, po postanku  pa nekje tam za volan spet sede naš še ne devetnajstletnik in nas v dobrih treh urah pripelje do ptujske babice in dedija. 
Proti domu s 110 tisoč kilometri, tokrat smo jih prevozili nekaj več kot 3 tisoč
Delta reke Po pred Beneškim zalivom
Pozdrav, a ko hočemo domov, da v živo spremljamo finalno tekmo naših košarkarjev na EP, avto ne vžge. Hitra pomoč asistence in smo že doma. Naši so zmagali! In mi? Po dveh letih smo bili spet na skupnem potepanju. Sami odrasli ljudje, a je šlo čisto lepo. Bomo pa drugikrat poiskali še kak zaliv več, kjer ne bo »signala«, da bomo še kakšno rekli… . 

Pa še utrinki kar tako, ujeti nekje na poti, ki vodijo v Rim in naprej po Italiji. 
Rimsko dekle
Tri ptice
Mojster za fotografijo
Rimljan
Romar
Dušni pastir
Deklič s tramvaja
Dekle v Civita di Bagnoreggio
V Vatikanu
Pogled Indijke
Muzikant
Ulična  glasbenika
Galeb
Artist v črnem
Noge v cvetju?
Po trnovi poti?
Kruha in iger
Kamnito srce
Le papir-ček?
                                                                          Rjavček