Strani

torek, 23. april 2019

Velikonočni vzponi - brez padcev


Sobota, 20. april, sončno in toplo
Zdravc je (z)vabil na Donačko 
Pomlad na Ptuju
Običajno sem tista, ki domače seznanim, da midva greva, tokrat pa je Zdravc presenetil s povabilom, da velikonočno nedeljo začnemo z jutranjim pohodom na Donačko goro. Sedeli smo pri babici Karolini, kot kuščarji lenarili na soncu in mu sklenili slediti tja gor na štajerski Triglav. No, še prej sem s tamalima skočila v vodo ptujskega bazena in se celo, s Kanom v naročju, dvakrat spustila po črnem toboganu. Nia, pogumna deklica, moje pomoči ni potrebovala, še več, šibala je gor in dol, da je kar škropilo na vse strani. 
Plavalca
Nedelja, 21. april. Sončno in toplo
Črno jezero in sneg na Pohorju
Dan se je za nas, pohodnike, začel že pred pol šesto zjutraj, ko smo vstali, počakali Emo in se odpravili na pohod.  Hitro za nami je vstala tudi naša difovka Ela, se odpeljala na Ptuj, tam babico Marijo v dobori minuti naučila voziti avtomatika in se z vlakom vrnila v Ljubljano.  Kmalu po 9. uri smo že bili na tradicionalnem družinskem zajtrku pri ptujski babici in dediju. Smo si ga zaslužili, smo pa zgoraj, na vrhu Donačke, razbili velikonočnega zajčka in se posladkali že tam na klopci takih in drugačnih zaljubljencev.
Prvi letošnji vzpon na Donačko goro
Zgoraj pa klopca in čokoladni zajec
Nas šest na vrhu štajerskega Triglava!
Po druženju selitev v AD in kmalu po poldnevu smo bili že na poti do Poljčan, kjer je Urban izstopil, da je lahko objel svojo Majo, mi pa do Treh kraljev in na pohod do Črnega jezera. Šli smo kar po makadamski, a dobro urejeni cesti, ki vodi do Osankarice, nekje na pol poti zavili v gozd in se pod mogočnimi drevesi sprehodili do jezera. Nazaj smo šli po mehkih gozdnih poteh, na smučišču ujeli še zadnje zaplate snega in pri Jak(e)cu obsedeli lačni in žejni. Lahko bi prespali kar tam zgoraj, a smo se zapeljali v dolino, do Marjete na Dravskem polju, kjer je imel Kan v ponedeljek nogometni turnir. Prespali smo kar v tamkajšnjem športnem parku.
In še na vrhu treh kraljev
Po urejenih stezicah
Studenčnica na Pohorju
Črno jezero
Pohorske vitke jelke
Aprilski sneg na Treh kraljih
Popoldanski pogled na jutranjo goro
Ponedeljek, 22. april. Sončno, a vetrovno
Medalja za Kana
Z medaljo, ki jo je dobil (tako kot vsi?!) na nogometnem turnirju, se je Kan najprej postavil pri ptujski babnici in dediju, kamor smo zavili na lahko kosilo. Vmes smo v Orehovi vasi z vlaka pobrali še Urbana in se potem razšli. Mala dva sta se objela z mamico Ivo, ki je imela (zdravstveno) prosti konec tedna, mi trije pa smo zavili domov, kjer smo vsak po svoje sklenili praznična dogajanja. 
Akcija
Kan med velikani
Ekipa U7

sreda, 03. april 2019

Štirje lačni na potepanju


Od petka, 29. do nedelje, 31. marca 2019

Ko smo se ves nedeljski popoldan vozili proti domu, smo ugotovili, da smo dan in večer prej kar nekam prišli. Najbolj južna točka našega tokratnega potepanja so bile Čardaklije, etno vasica, pravzaprav posest,  v vasi Vrtoče, kjer je mogoče, če je nedelja ta prava, tudi k maši v cerkev sv. Ilije. In to kar po travniku, saj cesta tja gor na hrib ne vodi. V Čardaklije smo se pripeljali v soboto zvečer, s prvim mrakom, ko je čez posest zdirjal črni vranec in je Dragoljub odšel pogledat, kaj se dogaja, srečal pa nas in nas, ljubeznivo kot to vedo le ljudje z juga in spretni gostinci, povabil na obisk. 
Metulji  s poti do Štrbačkega buka
Vabili so slapovi in dobra hrana
A preden pojemo, kar je ostalo potomcem družine Radošević potem, ko so nahranili stotinjo gostov, se vendarle vrnimo k sobotnemu zajtrku. Še prej pa k jutranji kavi. To smo popili, na kaki stopinji ali dveh nad ničlo ob reki Mrežnici v kampu Slapić pri Dugi Resi. Kamp tisto soboto še ni bil odprt, a vrata so nam, ker smo svoj obisk vljudno napovedali, odprli. Izkušeni v kampiranju smo odkrili tudi, da sanitarije delujejo in voda teče. Le zaposlenih v kampu nismo ozdravili, pa se bomo tja še kdaj vrnili, saj reka kar vabi, da v njej zaplavaš ali vsaj zapluješ.
Edini v kmapu Slapić
Ob Mrežnici
Mi smo si kar postregli
Slapovi v Rastokah
Vrvohodec
Rastoke
Rastoke
Rastoke
Vsepovsod voda
On je kar hodil
Sopotnika
Da gremo v Senj in Rastoke, je bil naš prvotni namen in temu smo tudi sledili. V Rastokah ob Slunjčici in Korani, čudovitih rekah s še bolj navdihujočimi slapovi, smo posedeli na zajtrku z umešanimi jajci. Tam smo se tudi čudili neznanemu vrvohodcu, ki je čez reko napel več deset metrov dolgo vrv in se po njej sprehajal kot da bi se rodil tam gori nad vodo. No, ta je imel res jajca, mi pa dobro družbo Andreja, ki nas je navduševal s svojim pozitivnim odnosom do uživanja dobre hrane. Pa bi tako ta skupaj preživeti vikend poimenovali kar kulinarično potepanje. 
Pogled proti Bosni
Po stranskih cestah in lepo urejenih krajih smo zavili za Bihać, kjer se sicer nismo ustavili, saj nas je vleklo tja proti Štrbačkemu buku, enemu največjih slapov na reki Uni. Največji slap pada kar 24 metrov v globino in meri  v širino 40 metrov, vseh tistih manjših pa itak ni mogoče prešteti. To, da bi se do te naravne znamenitosti lahko zapeljali tudi po cesti, smo vedeli, a nekje tudi prebrali, da ta ni prav dobra in smo se odločili čez breg iti kar peš. Osem kilometrov v eno in prav toliko v drugo smer za nas, Slovence vajene hoje, pač ni nek nedosegljiv cilj. No, smo ga v sončni soboti kar sopihali najprej gor do ostankov gradu Ostrovica in potem dol do slapov in seveda nazaj gor in dol. Tam pri slapovih, kamor se turisti kot smo videli vozijo z avtomobili, smo popili prvo pravo bosansko kavo. Še dobro, da smo tiste bele kocke sladkorja, tokrat malo nepravilnih oblik, kar nas je še posebej navdušilo, spravili v žepe, saj nas je nazaj grede začela preganjati huda lakota. Kar meglilo se nam je pred očmi in noge so klecale, a smo zmogli. 
In smo šli čez breg
Ostanki gradu Ostrovica
Je še daleč?

Štrbački buk na Uni
Največji
Zeleno in mokro
Mi4
Nazaj ali naprej?
Postoj in poglej
Divja psa ali domača volkova?
In potem smo vstopili v tisto našo že omenjeno zgodbo imenovano razvajanje v Čardaklijah. Dragoljub, v kmečko opravo odet natakar, nam je predal pozdrave gazda Zorana, povabil, da na posesti kar prenočimo (kar smo itak nameravali) in nas posadil za veliko mizo. Lačni smo vedeli le eno, da želimo kaj dobrega pojesti, on pa, da jim kaj dosti ni ostalo, pa smo se zmenili, da gre v kuhinjo pogledat, kaj imajo, mi pa se potem odločimo. Postregel nam je res oskusno in vročo juho v emajliranih posodicah, meso v dveh različicah. Krompir, zelje, pečeno papriko, kisle kumare, sveže zelje in kar je bilo še vse na tistih krožnikih smo pojedli skoraj do zadnje mrvice. Ja, bili so glineni, že malce okrušeni krožniki, domača glasba, v kotu skupina pravoslavnih popov in prijazni natakar, z jabolčnim zavitkom in kavo. Domača pijača in nobenega posebnega razkošja, a dobro za prste oblizat. Spat smo šli, ko so zvezde na nebu sijale v tišino črne noči. 
Vrnitev v stare čase
Posest, kjer se dobro je in spi
Juha za začetek
Dolga pot domov
Nedeljsko jutro s sprehodom do bližnje cerkve sv. Ilije, pogled na 1600 metrov visoko goro s še zasneženim vrhom in zajtrk na dvorišču. Ajdovi uštipci še najbolj spominjajo na naše miške, le da so slani, pršut, domača klobasa in sir, pa kajmak in bosanska kava. Uro pred poldnevom smo se počasi odpravili proti domu. 
Čardaklije s pogledom na goro
Cerkev sv. Ilije
Ceste tja gor ni
V Bosanski Krupi še enkrat postali ob Uni, popili še eno kavo, tokrat tako, bolj študentsko, v Bosanski Kostajnici uro dolgo čakali na prestop meje, vmes skoraj kupili vzglavnik in našli kremo za roke. Skoraj takšno kot pričaka goste, poleg kreme za čevlje in deodoranta, v sanitarijah v Čardaklijah. Ni kaj, zanimiva ponudba! Nedeljski popoldan na poti do Varaždina, kjer smo pojedli še tisto, kar nam ni uspelo v Bosni, čevapčiče. Bili so dobri, lepinja tudi, le bosanske kave naši sosedje pač nimajo.
Po kakih 48 urah sobivanja smo se vrnili domov. Končali Janjino že lansko leto začeto praznovanje rojstnega dne in sprejeli povabilo, da se sredi aprila srečamo na Andrejevem. Bo čevapčiče pekel in tako odprl sezono piknikov v letu 2019.
Važna je pot, ne cilj....

torek, 26. februar 2019

Z dvojčicama na burjo

Kot je Ela rekla

V petek, 22. februarja ob 21. uri sva krenila proti Ljubljani, pobrala Elo in skupaj smo šli preizkusit PZA na Dolgem mostu. Čisto fajn smo prespali sicer kar glasno noč. A to, da je slišati hrup s ceste nas ne moti, tako še med spanjem vemo, da smo na poti. No, tokrat so svoje dodali še vlaki, a ni bilo hudega.
Potep po Istri
Sobota, 23. februar 2019
Skok do Brezovice, kjer se nam pridruži Petra, Elina soštudentka z Difa in čisto po športno jo mahnemo proti morju. Zaradi burje, ki se je prav ta konec tedna razdivjala na Jadranu, smo se odločili za Istro, čeprav nas je Petra vabila na njej ljubi Cres. Pa kdaj drugič, v bolj vremensko mirnih časih. Se že veselimo, saj je Petra ena tistih Ljubljančank, ki čisto po Štajersko "tuče", da se nam je vsem sejalo, tako zelo naša je (bila).
Smejoči dvojčici
Postanek v Grožnjanu, kjer sta dvojčici, rojeni istega leta in istega meseca z le nekaj urami predaha, čisto lepo prenesli sprehod po starodavnem mestu.
Grožnjan
Staro mesto
Močni dekleti
Za kamnito mizo
Kamnite hiške
Modrina
Mladost
V Rovinju, ki ga že dolgo nismo obiskali, nazadnje pa smo tam prespali kar na parkirišču pred mestom, smo naleteli na urejen sistem parkiranja, kjer avtodomom niso prav naklonjeni: Smo našli makadamsko in celo neograjeno parkirišče, kjer je sicer kraljevala oznaka, da AD in avtobusom parkiranje ni dovoljeno, a smo postali prav tam. In se, po povratnku veselili, ker nas niso oglobili. Smo pa sredi mesta posedeli, pojedli kosilo in tako v njihov mestni proračun vendarle vrgli nekaj denarja. Kje prenočiti niti ni bilo vprašanje, saj naju je prepričalo novoletno kampiranje v kampu Porto Sole v Vrsarju. Parcela 57, tik ob morju, ogrevane sanitarije, pa še lokalček ob morju, kjer so nam ob kavi postregli rogljičke.  Prehodili smo tam nekje šest kilometrov.
Rovinj
Onidve - naši dve
Le kam naj se odpelje(m)?
Galebi
Kamen na kamen - zvonik
Dvorišče
Rovinjski zid in morje
Morje

Nedelja, 24. februar
Midva na sprehod do piratske votline v Limskem kanalu in potem še sprehod do Koversade, kar je naneslo dobrih 15 kilometrov.  Vmes pa kosilo, kava ob morju, na soncu in vetru. Sredi popoldneva pa nazaj, proti Ljubljani, kjer se poslovimo z dekletoma in večerno druženje z drugo garnituro mladih pod domačo streho.
Vrsar s polja
Piratska
Nad Limskim kanalom
Limski kanal
Parcela 57, Porto Sole
Škoda, da prijetni dnevi minejo kot trenutek. No, pa saj smo uživali, midva, ker sva vozeč se mimo Nanosa zdaj že lahko rekla, zadnjič sva bila pa tam zgorja in sva ujela tudi pogled na zasneženi Snežnik, kjer smo tudi že bili.
Motovun
Po Istri
Snežnik z avtoceste
Slovenske planine s hrvaške Istre